Beseda kemoterapija je zame dolgo predstavljala nekaj oddaljenega, nekaj, kar se dogaja drugim. Potem pa je mama prejela diagnozo. Rak dojke. V trenutku se je svet ustavil in vse se je začelo vrteti okoli bolnišnic, izvidov in načrtov zdravljenja. Kemoterapija je postala del našega vsakdana.

Spomnim se prvega dne, ko je vstopila v onkološki oddelek. Bila je tiho, a odločna. Kot da si ne dovoli pokazati strahu. Sedela sem ob njej, medtem ko je prejemala infuzijo. V prostoru je vladala posebna tišina, mešana z bežnim nasmehom medicinskih sester in sočutnimi pogledi drugih bolnikov. Zdelo se mi je, kot da vsi ti ljudje tiho držijo skupaj, ne da bi spregovorili besedo.

Stranski učinki so prišli hitro. Slabost, izpadanje las, utrujenost. A hkrati tudi nekaj neverjetnega – notranja moč. Mama ni dovolila, da bi jo zdravljenje popolnoma ohromilo. Hodila je na sprehode, ko je lahko in si tudi v najbolj slabih dneh vzela čas za kratek klepet ali kos humorja. Vedno je rekla: ‘Danes je težko, ampak jutri bo lažje.’

Zame kot hčerko je bilo najtežje nemočno opazovati, a sem se trudila biti ob njej s skodelico čaja, z odejo, z navadno prisotnostjo. Učila sem se potrpežljivosti, hvaležnosti in tudi ranljivosti.

Po več mesecih terapije je prišel trenutek, ko so zdravniki povedali, da je odziv dober. Bili smo previdno veseli, a vsak korak naprej je bil zmaga. Kemoterapija pri raku dojke v Sloveniji ni bila samo medicinski postopek, bila je pot skozi bolečino, pogum in neizmerno ljubezen.

Danes, ko pogledam nazaj, vidim, da nas je ta izkušnja povezala globlje kot karkoli prej. Naučila me je, da v najtemnejših trenutkih najdeš največ svetlobe.

Ko je mama prvič pogumno oblekla ruto in se nasmehnila, sem dojela, da lepota ni v videzu, ampak v moči, ki jo človek nosi v sebi. Tudi po koncu zdravljenja je ostalo nekaj trajnega – drugačen pogled na življenje. Manj ‘jamranja’, več hvaležnosti.

Kemoterapija nas je vse preoblikovala. Bolečina je bila resnična, a tudi rast, ki je prišla z njo.…