Ko sem prvič začela pomagati staršem na parceli ob gozdu, si nisem mislila, da bom največ časa posvetila prav varovanju vrta. Mislila sem, da bomo največ delali s sadikami, zalivanjem in pletjem, potem pa se je izkazalo, da je naš največji projekt postal – divjad. Vsako noč je nekaj prišlo mimo: srne, zajci, celo kakšen radoveden jazbec. In tako se je prvič pojavil predlog, da bi potrebovali električni pastir.

Priznam, ko sem prvič slišala to, sem si predstavljala nekaj zapletenega, skoraj industrijskega. Za nekoga, ki nima izkušenj, se izraz sliši precej resno. A ko sem videla, kako enostavna je postavitev, sem se samo nasmehnila. Nekaj kolov, žica, naprava in že imaš sistem, ki varuje vrt brez pretiranega poseganja v okolje. Meni se je zdelo skoraj neverjetno, da lahko tako preprosta zadeva deluje tako učinkovito.

Ko smo ga prvič namestili, sem se počutila, kot da ustvarjamo neko mini obrambno linijo. Zvečer smo šli preverit, ali je vse pravilno postavljeno, in tisti trenutek sem si rekla: No, zdaj pa bomo videli, ali je električni pastir res tako nepogrešljiv, kot vsi pravijo. Naslednje jutro sem stopila na vrt in prvič po dolgem času so bile vse sadike na mestu. Nič poteptanega, nič odgriznjenega, nič izginulega. Bila sem skoraj navdušena.

Najbolj pa me je presenetilo to, kako hitro sem ga začela jemati kot del rutine. Ko sem šla zvečer mimo, sem preverila, ali deluje. Ko je bilo napovedano neurje, sem preverila napetost. Ko smo postavili dodatne vrstice, sem pomagalo prilagoditi žico. Postalo je tako naravno, kot da bi bil električni pastir tam od vedno.

In res, ko enkrat vidiš razliko, si težko predstavljaš, da bi vrt varoval kako drugače. Brez kemikalij, brez lovljenja živali, brez nepotrebnega stresa. Samo jasna meja in električni pastir, ki deluje.

Za mene je električni pastir postal tisti skriti pomočnik, brez katerega si dela na zemlji ne predstavljam več.…